Poleg klasičnega bloka celotnega brahialnega pleteža obstaja pri nekaterih operacijah rame Selektivna in manj invazivna možnost, kjer se blokira le dva periferna živca (suprascapularni in aksilarni živec).
O živčnem bloku
Namesto, da bi z injekcijo lokalnega anestetika na vratu ali v pazduhi blokirali cel brahialni pletež (vse živce, ki oskrbujejo roko od rame do prstov), pri tem pristopu ciljamo le na dva živca, ki največ prispevata k občutku bolečine v samem ramenskem sklepu:
Suprascapularni živec poteka od nadlaktnega pleteža čez zgornji rob lopatice ob trapeziusu in oskrbuje veliko večino sklepne ovojnice ramena ter mišici supraspinatus in infraspinatus. Aksilarni živec poteka okrog vratu nadlahtnice po njeni zadnji strani in oskrbuje sprednji del sklepne ovojnice ter deltoidno mišico. Ker skupaj prenašata približno 70 do 90 odstotkov senzoričnih signalov iz ramenskega sklepa, njuna blokada pomembno zmanjša pooperativno bolečino, medtem ko ostali živci pleteža (mišično-kožni, medianus, ulnaris, radialis), ki oskrbujejo gibanje komolca, zapestja in prstov, ostanejo nedotaknjeni.
Manjša invazivnost
V primerjavi z blokom celotnega brahialnega pleteža (npr. interskalenskim blokom) gre v danem primeru za bolj periferno, ciljano tehniko, kjer se ohranja motorika roke – po posegu roka, zapestje in prsti ostanejo gibljivi, saj mišično-kožni, radialni, medianov in ulnarni živec niso blokirani. To omogoča zgodnejšo mobilizacijo in samostojnost po posegu.
Manjše je tudi tveganje za zaplete, značilne za pletežni blok – bistveno manjša verjetnost začasne ohromitve freničnega živca (in posledičnih težav z dihanjem), kar je razmeroma pogosto pri interskalenskem bloku. Manjše je tudi tveganje za Hornerjev sindrom.
Vse to dopolnjuje prednost v smislu manjšega volumna anestetika na bolj površinskih in lažje dostopnih mestih (ob lopatici in nadlahtnici), namesto globlje ob vratu ali ključnici.
Kaj blok je in kaj ni
Taka blokada deluje kot dodatna analgezija po operaciji, ne kot samostojna anestezija za poseg. Ne omrtvi kože na mestu reza niti preostalega dela roke, zato je za izvedbo same operacije še vedno potrebna splošna anestezija. Prednost je torej v kombinaciji: med operacijo je pacient v splošni anesteziji, po njej pa mu blok dveh ključnih živcev do približno 24 ur (na nekaterih področjih tudi do 48 ur) lajša bolečino v ramenu in hkrati ohranja gibljivost ter moč roke bolj kot klasičen blok celotnega pleteža.
Prednosti
Prednosti se kažejo v dobri analgeziji ramenskega sklepa po posegu, ohranjeni motorični funkciji roke, zapestja in prstov, manjšem tveganju za prehodno ohromitev freničnega živca in težav z dihanjem. Postopek je primeren tudi za paciente, pri katerih je klasični pletežni blok manj primeren (npr. zaradi pljučne funkcije).
Kako poteka
Oba živca poiščemo z ultrazvočno napravo in okoli njiju vbrizgamo majhno količino lokalnega anestetika – suprascapularnega ob zgornjem robu lopatice, aksilarnega pa v predelu zadnje strani rame. Poseg opravimo, medtem ko je pacient že v splošni anesteziji ali neposredno pred njo, zato dodatnega mirovanja ali sodelovanja s pacientove strani ne zahteva.
Tveganja
Tveganja so podobna kot pri drugih perifernih živčnih blokih: prehodna otrplost ali mravljinčenje na mestu injiciranja, majhno tveganje krvavitve, ki jo obvladamo s pritiskom na mesto krvavitve, ter zelo redko tveganje za poškodbo živca. Ker gre za bolj periferno in površinsko mesto injiciranja kot pri pletežnem bloku, je tveganje za pnevmotoraks ali freničmo ohromitev bistveno manjše.
*Vaš anesteziolog vam bo glede na vrsto operacije in vaše zdravstveno stanje predlagal, ali je ta manj invazivni pristop primeren za vas, ali pa je bolj smiseln klasičen blok celotnega brahialnega pleteža.