Artroskopija ramena je minimalno invaziven poseg, pri katerem kirurg skozi majhne kožne reze pregleda ramenski sklep in obravnava poškodovane strukture, kot so tetive rotatorne manšete, tetiva bicepsa ali labrum ter teres minor.

Pri poškodbah rotatorne manšete, ki so pogostejše pri starejših bolnikih, so lahko prizadete tetive mišic subskapularis, supraspinatus in infraspinatus. Kirurg poškodovano tetivo s posebnimi šivi in sidrnimi vsadki ponovno pritrdi na njeno narastišče na nadlahtnici. Pri izbranih bolnikih lahko med posegom obravnava še poškodovano tetivo bicepsa.

Pri nestabilnosti ramena, ki je večinoma posledica rupture labruma, ga kirurg artroskopsko pritrdi nazaj na njegovo nativno narastišče. Gre za čvrst hrustančno­-vezivni obroč ob robu sklepne ponvice (glenoid), ki povečuje njeno površino in prispeva k stabilnosti sklepa. Po poškodbi, ki lahko nastane ob izpahu, ga kirurg s sidri in šivi pritrdi nazaj na rob ponvice.

Poseg običajno poteka uro do dve, vendar je trajanje odvisno od vrste in obsega poškodbe ter morebitnih dodatnih posegov. Izvaja se v splošni anesteziji, pogosto v kombinaciji z lokalno anestezijo za lajšanje bolečine. Bolnik lahko praviloma še isti dan zapusti bolnišnico z roko, ki je nameščena v opornici.

Po posegu je treba ramo zaščititi, da se popravljene strukture celijo. Opornica se pogosto nosi štiri do šest tednov, vendar je čas odvisen od vrste in obsega operativnega posega ter navodil kirurga. Nato se okrevanje nadaljuje s postopno fizioterapijo. Pri šivanju rotatorne manšete lahko polno okrevanje traja šest mesecev ali dlje — ključno je, da se gibanje in obremenitve povečujejo postopno.

Zanimivo je, da stabilnost rame ni odvisna le od oblike kosti: pomembno jo zagotavljajo tudi labrum, sklepna ovojnica in mišice rotatorne manšete. Zato je pri rehabilitaciji poleg celjenja popravljenih struktur pomembno postopno vračanje gibljivosti in mišične funkcije.